Študijski krožek v Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Kranj, ki deluje pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, je letos svojo pozornost namenil pisatelju, publicistu, časnikarju, uredniku in založniku Jakobu Alešovcu (1842 -1901).

Rojen je bil v vasi Skaručna pri Vodicah, letos mineva 180 let od njegove smrti. Okrogla obletnica je tudi eden od razlogov za podrobnejše spoznavanje tega po krivici prezrtega literata in izdajatelja prvega humorističnega lista na Slovenskem Brencelj. Sicer je kot časnikar in urednik deloval tudi pri več drugih časopisih.

V krožku smo prebrali več njegovih del: Kako sem se jaz likal, Ljubljanski misteriji, Ljubljanske slike, Zgodbe iz sodnijskega življenja, Petelinov Janez, Ne v Ameriko, pravljici Jama pod Dobrušo in Vrtomirov prstan, spoznali smo zgodbo Moj pes, ki je kot podlistek izhajala v Kmetijskih in rokodelskih novicah urednika Janeza Bleiweissa. Alešovec je bil njegovo sodobnik in somišljenik, sodil je v krog staroslovencev s konservativno politično linijo. To njegovo plat še bolj kot zgodbe razkriva vsebina satiričnega lista Brencelj, ki je izhajal ki je izhajal sedemnajst let (s presledki) do leta 1885, na koncu se je preimenoval v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obliki. List je v največji meri smešil nemškutarje in liberalce, imenuje jih liberaluhi. Politične in družbene razmere, v katerih je izhajal Brencelj, njegovo večkratno zaplembo s strani oblasti (Alešovec je zaradi Brenclja prebil tudi dva meseca v zaporu na Žabjeku), nam je na enem od srečanj krožka podrobno predstavil Tomaž Miško iz Slovanske knjižnice.

Krožek smo na predlog udeleženke Marinke Rozman sklenili z ekskurzijo po krajih, kjer je Alešovec živel in o njih tudi pisal. V njegovi rojstni vasi Skaručna, kjer so pred nekaj leti na tamkajšnjem kulturnem domu vzidali spominsko ploščo, se nam je pridružila samostojna kulturna delavka, slovenistka Marjeta Žebovec. Približala nam je življenje in delo Jakoba Alešovca, potem pa smo obiskali še nekatere kraje v soseščini. Ustavili smo se v baročni cerkvi sv. Lucije na Skaručni, obiskali pa tudi cerkev sv. Tilna nad Repnjami, kjer je bil v času turških vpadov tabor. V vasi Dobruša pod dobruškim hribom smo se ustavili pri studencu, ki nikoli ne presahne. Vodo, ki ima vselej 10 stopinj in ji pripisujejo zdravilne lastnosti, prihajajo zajemat mnogi obiskovalci. Odpeljali smo se tudi na smledniški grad. Do njega vodi znamenit križev pot, z vrha pa je lep razgled na okoliške vasi.

Ob koncu letošnjega študijskega krožka, na katerem je sodelovalo od sedem do deset udeleženk in udeležencev, je njegov mentor Luka Pavlin takole strnil njegov potek: „Z delom letošnjega krožka sem zelo zadovoljen, udeleženci so pri pripravi vsebine pokazali veliko prizadevnosti in samostojnosti. Brali so Alešovčeva dela, pripravili povzetke del, ki jih bomo uporabili pri pripravi literarnega večera, prisluhnili dvema strokovnjakoma in za konec predlagali in pripravili tudi ekskurzijo.“

Luka Pavlin, ki pri krožku sodeluje že devet let, zadnjih pet pa je tudi mentor, je letos sodeloval „na daljavo“, prek spletnega orodja zoom. To dela krožka ni okrnilo, bi bil pa vesel, če bi tudi drugi lahko sodelovali na ta način, kar bi bilo zlasti dobrodošlo za tiste od Kranja bolj oddaljene. Vsi zaradi okvare vida pa možnosti uporabe teh spletnih platform nimajo. Luka Pavlin napoveduje, da bo resnični zaključek letošnjega krožka literarni večer, ki ga bodo pripravili predvidoma v tednu slepih in slabovidnih prvi teden junija.

Udeleženci krožka na Skaručni v družbi slovenistke Marjete Žebovec

Spominska plošča Jakoba Alešovca na stavbi kulturnega doma na Skaručni

In še spominski posnetek na smledniškem gradu