V ponedeljek smo člani študijskega krožka, ki ga vodi Luka Pavlin, v Doslovčah pri Žirovnici obiskali rojstno hišo slovenskega pisatelja, dramatika, prevajalca in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Finžgar je bil rojen 8. februarja 1871, umrl pa je v Ljubljani 2. junija 1962.

Ker bo letošnji študijski krožek posvečen prav Franu Saleškemu Finžgarju in predvsem njegovemu bogatemu literarnemu delovanju, je bil obisk njegove rojstne hiše zelo lep uvod. Lokalna vodnica nam je, na prijetnem soncu pred hišo, zelo zanimivo predstavila pisateljevo osebnost, družbene ter še posebej družinske razmere iz katerih je izhajal, saj so prav lepi in spoštljivi odnosi v družini pomembno vplivali na njegovo osebnost in delo. Posebej je bil pomemben zgled očeta, ki je bil, s svojo obrtniško podjetnostjo, naprednostjo in trdim delom, čeprav reven kajžar, v srenji zelo spoštovan. Od njega se je Finžgar navzel zanimanje za napredek, podjetnosti, iznajdljivosti, pa tudi poštenja in blagohotnosti. Ob koncu uvodne predstavitve smo lahko poslušali tudi originalni radijski posnetek pisatelja, nekaj let pred njegovo smrtjo.

Po uvodu smo si ogledali hišo, ki je primer kajžarske bivalne kulture 19. stoletja na Gorenjskem. Gornji prostori so: črna kuhinja v veži, špajza, hiša in kamra. Urejeni so tako, da izpričujejo videz, kakršnega poznamo iz Finžgarjevih opisov. Strme zunanje kamnite stopnice vodijo v klet, kjer so bili trije prostori. Največji je bil cimrc, v katerem sta spala ded in teta. V čevdercu so shranjevali jabolka, krompir in kislo zelje. V štali je bilo prostora za kravo s telico, dve kozi in kokoši. Finžgarjevi so bili kajžarji in niso imeli dovolj zemlje, ki bi jim dajala krmo za večje število domačih živali. Na vrtu za hišo je pisateljev oče vzgajal mlada drevesa, ki jih je prodajal na Gorenjskem, Koroškem, v Furlaniji in drugod. Poseben čar in avtentičnost obisku, ki nas je preslikal 150 let v preteklost, je dajala prižgana lončena peč in dim, ki se je vil po črni kuhinji. S to izredno gesto, je želela vodnica, tudi nevidečim pričarati karseda avtentično izkušnjo.

Toplota peči, vonj dima iz črne kuhinje in žarki poznega zimskega sonca, ki so skozi okno v južni steni hiše, padali na kuhinjsko mizo, so celotni izkušnji dodali poseben, romantičen čar. Po tej izkušnji bomo še lažje in bolje doživljali Finžgarjeve pripovedi, spomine na otroštvo in ostala literarna dela, ki jih bomo v okviru študijskega krožka prebirali.

Na poti domov smo se ustavili še na Breznici in z ogledom spominskega čebelnjaka Antona Janše zaključili ekskurzijo.

Besedilo: Darko Starič
Fotografije: Marko Jeretina