9. maj 2013 je bil za člane MDSS Kranj in njihove spremljevalce poseben dan. Ne le zato, ker takrat obeležujemo dan zmage oz. dan Evrope, temveč tudi zaradi ekskurzije na Kras, kjer smo v Pršutarni Lokve izvedeli, kako nastane pravi kraški pršut, si ogledali vojaški muzej Tabor, obiskali Kosovelovo domačijo v Tomaju in po kosilu spoznali preteklost Štanjela.

Pred vstopom v obrat smo si iz higienskih razlogov nadeli halje in kape ter vodji ogleda obljubili, da se med ogledom ne bomo ničesar dotikali. Vsem nam je takoj postalo jasno, da so tudi za ta ukrep razlogi higienske narave. Mene je, medtem ko sem z ostalimi stal v hladni zorilnici, obdan s slastnimi pršutki, in poslušal potek njihove izdelave, zamikalo, da bi si katerega od teh lepotcev prilastil, a sem svojo namero ob misli, da je možnost, da me pri mojem podvigu kdo opazi, velika, opustil. Mesarjem, ki so nekoč z oteklimi nogami hodili iz službe – o teh mi je pripovedoval moj varovanec – je bilo pri tovrstnih akcijah gotovo lažje.

Če smo si zaželeli pršuta, smo morali poseči v denarnice, saj degustacije ni bilo. Najbrž imajo tudi na Krasu v času recesije posebne varčevalne ukrepe. Tako smo se oboroženi z dobrotami zaposlenim zahvalili za vse informacije in se odpravili proti vojaškemu muzeju.

Lastnik muzeja nam je po uvodnem pozdravu najprej ponosno opisal svoje dosežke in nam predstavil svojo zbirko. V trinadstropnem kamnitem stolpu hrani ogromno orožja, uniform, listin in drugih zanimivih reči iz prve in druge svetovne vojne ter drugih zgodovinskih obdobij. Nato smo se podali v tretje nadstropje, kjer nam je gospa na kratko opisala razstavljene eksponate za mrežo. Ob koncu smo interesenti lahko potipali čisto pravi mitraljez in kupili značke in knjige o Krasu ali vojnih časih

Sledil je zame najbolj zanimiv ogled, obisk Kosovelove domačije. Z oskrbnico domačije, go. Dragico Sosič, smo se najprej peš podali do cilja, saj vožnja do tja ni bila mogoča. Nato nam je gospa povedala mnogo zanimivih podatkov o življenju Kosovelovih in nas neprestano spodbujala k spraševanju. Meni kot diplomiranemu slavistu tega seveda ni bilo treba dvakrat reči, čeprav se mi je po odhodu zdelo, da bi o ekspresionističnem pesniku in njegovi rodbini lahko izvedel še več. Občutek pretirane radovednosti je bil nekoliko manjši, ko me je med ogledom domačije eden od udeležencev potrepljal po rami z besedami: »Ti kar sprašuj, mi o tem ne vemo nič.« In sem spraševal vse do trenutka, ko smo se z gospo razšli.

Kosilu na eni zmed kraških turističnih kmetij je sledil še ogled Štanjela. Pred tem nas je čakal poseben izziv: najti smo morali našega vodiča, kar nam je po določenem času tudi uspelo. V omenjenem mestu smo si ogledali razstavo slikarja Spacala, štanjelsko cerkev in mestni trg ter spoznali življenje nekdanjih prebivalcev tega kraja. Stopili smo tudi v kraško hišo, kjer smo predmete v hiši (likalnik, kolovrat ipd.) lahko potipali. Sledilo je še krajše druženje v bližnjem lokalu in odhod proti domu.

Besedilo: Luka Pavlin
Slike: Beno Virt