MDSS Kranj logotip
MEDOBČINSKO DRUŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH KRANJ
Edina tema, ki obstaja,
je neznanje ...
  NAGOVOR     KONTAKT     INFORMACIJE     DELO     ŠPORT     PRIPOMOČKI     DOMOV 


20 LET SKUPINE ZA SAMOPOMOČ V MDSS KRANJ

Člani skupine za samopomoč – marec 2019
(od leve proti desni)

Ivo Železnikar,  Jože Zupančič,  Erika Mulej,  Nada Komić,  Nail Komić,  prof. Mirjana Debelak,
Štefka Stanič, Boštjan Žebre,  Anica Grebenc,  Edi Potisk

  

So dnevi, so leta in so pomladi,

ko se imamo preprosto radi;

so trenutki,ko je treba na novo začeti

in so ljudje, ki, jih je treba preprosto objeti.

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš;

                         ta svet je lep, če nekoga rad imaš,

                         če stisneš roko komu, ki, ga kaj boli;

                         ta svet je lep, če si človek do ljudi.


                                                                Tone Pavček

 


Ob 20. letnici delovanja skupine za samopomoč

Zaključevanje serije delavnic pod vodstvom Majde Muri in strokovnim izvajanjem psihologa Mateja Žnuderla v juniju mesecu leta 1999 je med udeleženci vse bolj prevladovalo mnenje, da moramo poiskati način, da se tudi v nadaljevanju družimo z namenom izmenjave izkušenj in pridobivanja novih znanj za prilagajanje v življenjskih pogojih, ki jih zahteva hujša okvara vida ali popolna slepota. Znotraj obstoječih programov v okviru društva nam takšno delo ni bilo omogočeno in iskati je bilo potrebno nekaj novega.

Sredi meseca junija tistega leta je prišlo do odločitve, da poskusimo z organizacijo skupine za samopomoč pozneje oslepelih odraslih oseb. Takšne aktivnosti do takrat v nobenem društvu niso izvajali in tako ni bilo nobene možne primerjave. Edino primerljivo delovanje so bile skupine starejših, ki so že delovale v posameznih občinah in regijah pod okriljem Centrov za socialno delo. Po nagovarjanju kandidatov za sodelovanje sem se odločil da prevzamem odgovornost in poskusim delo skupine najprej ovrednotiti teoretično in v čim krajšem možnem roku pričeti s srečanji skupine. Nastal je najprej pravilnik o delu skupine, v katerem so bile poudarjene osnove delovanja in sodelovanja. Zaradi moje neizkušenosti in premajhne strokovnosti pa sem imel kar nekaj težav pri pisanju smernic za delo skupine in izdelavi plana dela za eno leto. Vsaj eno leto rednih srečanj je bil namreč prvi zastavljen cilj, vse kar bo sledilo pa naj bi bilo odvisno od interesa in sodelovanja udeležencev. Že v samem začetku pa smo se odločili, da lahko v skupini sodelujejo ob članih društva tudi njihovi svojci ali prijatelji oziroma zaupniki. Takratna odločitev, da se srečujemo v tritedenskih intervalih je obveljala vse do današnji dni, ko po dvajsetih letih neprekinjenega delovanja lahko opravljamo tudi pregled prehojene poti.

V tem obdobju je v skupini aktivno z najmanj polletnimi udeležbami na srečanjih sodelovalo 25 članov društva in 6 svojcev naših članov, na žalost pa je od do sedaj sodelujočih deset takšnih, ki so že pokojni. V skupino so se vključevali glede na lastni interes, ne glede na starost, izobrazbo ali predhodno znanje o obvladovanju različnih situacij življenja z okvaro vida. Težko bi rekel, katerim temam in področjem smo namenjali največ pozornosti v okviru srečanj. Velik pomen smo namenjali izmenjavi izkušenj in iskanju lastnih poti iz težav, ki jih prinaša okvara vida pri vsakdanjem življenju, delu in različnih opravilih. Brez vzpostavitve ustreznega medsebojnega zaupanja bi si težko predstavljal uspešno delovanje skupine na dolgi rok. Nobeno postavljeno vprašanje s strani udeležencev nikoli ni bilo nepomembno, da slej ko prej nebi iskali odgovora nanj. Ob tem je šlo velikokrat za zelo osebne zadeve, ki pa močno vplivajo na potek nadaljnje življenjske poti in sprejemanje odločitev za reševanje zadev ter sprejemanja odgovornosti za sprejete odločitve.

Ob pomoči številnih zunanjih sodelavcev kot predavateljev ali vodij delavnic na različne teme se je poskušalo veliko pozornost usmeriti na področje komunikacije in preprečevanja socialne izključenosti. Manjšanje socialnih krogov je dejstvo, ki se izrazito pojavlja tudi pri ljudeh, ki v zrelih leti doživijo hujšo okvaro vida in vstopijo v proces prilagajanja na takšno življenje.
Ob odpiranju različnih tem s področja zdravega prehranjevanja, sproščanja, spoznavanja alternativnih smeri zdravljenja, uporabe potrebnih tehničnih in optičnih pripomočkov, medsebojnih odnosov znotraj družin in širši okolici, so se odpirale vedno znova nove in nove teme, katerim smo namenjali več pozornosti. Navidez ponavljajoče tematike so bile le nadgradnja že osvojenih znanj z namenom korak za korakom pridobivanja novih.

Seznanjanje članov skupine o delu in delovanje našega društva je bila ena od osnovnih dejavnosti skupine v celotnem dosedanjem obdobju. Poznavanje delovanja društva in njen splošni pomen bi moral biti interes vsakega našega člana. Nikakor ni nepomembno, da se je udeležence v skupini poskušalo seznanjati in usmerjati v posamezne programe, ki se izvajajo na nivoju društva. Tečajev opismenjevanja v brajevi pisavi in osnov računalništva se je udeležilo kar nekaj posameznikov napotenih iz naše skupine. Pridobivanje znanja na področju orientacije v prostoru ob uporabi bele palice je bila ena od osnov našega usmerjanja. Člani iz skupine za samopomoč so bili prvi, ki so se kot uporabniki vključili v program pomoči na domu.

Skupina se je glede na interes v letu 2008 vključila tudi v proces Vseživljenjskega učenja kjer se je za zelo koristno in poučno izkazalo sodelovanje s tremi Ljudskimi univerzami, ki delujejo na območju naše regije. Pridobivanje različnih znanj je koristilo vsem tudi za vsakodnevne potrebe pri komunikaciji, kreativnosti in ustvarjalnosti. Kot velik uspeh štejem izdajo publikacije v letu 2015. Krožek je vodila profesor Mirjana Debelak in pod njenim mentorstvom ji je uspelo motivirati člane skupine, da se preizkusijo tudi kot ustvarjalci pisnega izdelka ter ga predstavijo tudi širši javnosti. Potrebno je bilo veliko motivacije in poguma za takšno dejanje in na koncu nam je uspelo. Publikacija je bila predstavljena v vseh oblikah pisave slepih in slabovidnih. Kar pomeni da je bila natisnjena v črnem tisku, brajevi pisavi, posneta v zvočni vsebini in v elektronski obliki. Česa podobnega se do sedaj ni lotila nobena podobna skupina ali skupina zbrana v okviru študijskega krožka v katerem koli društvu slepih in na izdelek smo vsi člani naše skupine lahko skupaj s mentorico posebej ponosni.

Sodelovanje na tem področju se je nekoliko skrčilo, vendar pa je zainteresiranost še vedno izražena in se bomo potrudili, da stiki ostanejo in se poiščejo možnosti za sodelovanje glede na izražen interes posameznikov in skupine kot celote, pa naj bi šlo za posamezne delavnice ali pa celo kot študijske krožke s določeno tematiko. Takšni študijski krožki z različnimi tematikami so bili izvedeni štirje in so v njih sodelovalo vsi v takratnem obdobju sodelujoči člani skupine.

Kot koordinator delovanja skupine se vseskozi zavedam, da je pomembna tudi predstavitev o naši prisotnosti kot oseb, ki živijo s hujšo okvaro vida, širši javnosti in ne le ozkemu zainteresiranemu krogu. Skupna deluje v celotnem letu brez prekinitev tudi v poletnih mesecih. Glavna poletna meseca sta namenjena obiskom različnih kulturnih ustanov in krajevnim znamenitostim. Že ob sami najavi vedno poudarim s kakšno skupino se bodo srečali in kakšna so pričakovanja za samo izvedbo. Mnenja sem, da smo s predstavitvami lahko iz leta v leto bolj zadovoljni. Delavci v muzejih se resnično potrudijo, da čim bolje predstavijo eksponate na razumljiv način tudi nam, ki živimo z okvaro vida in nam na ta način omogočajo vpogled v našo zgodovino. Naše obiske izkoristimo tudi s tem, da na kratko predstavimo delo skupine in tudi celotnega društva. Sestavni del naših obiskov v posameznih ustanovah je tudi razdelitev promocijskega materiala društva tako aktualnim vodičem kot tudi vodstvom ustanov. Na tem področju smo zavezani, da društvo predstavljamo v luči, ki člane ne postavlja v podrejen položaj temveč poskušamo prisotne predstaviti kot enakovredne člane družbe seveda s posebnimi potrebami glede na stopnjo okvare vida. Nikoli pa ne zanemarimo tudi opozoril o prilagojenosti posameznih ustanov za dostopnost tudi ljudem vseh vrst posebnih potreb. Razlika nas vzpodbuja, da pričakujemo enakopravno obravnavo.

Skupina ni svetovalna ali terapevtska. Je podpora za iskanje poti in rešitev ob procesu prilagajanja posameznika za iskanje lastnih poti čim bolj samostojnega življenja. Rešitve, ki se izražajo preko pogovorov med samimi udeleženci in ob strokovnih nasvetih gostujočih izvajalcev, so opora in pomoč za nadaljevanje in iskanje poti pri nenehnih spremembah, ki jih v obdobju življenja preživljamo vsak na svoj način.

Nadaljevanje delovanja skupine ni pod vprašajem. Sodelujoči vedno znova  zaradi medsebojnega zaupanja in povezave izražajo interes za delo skupine. Teme pogovorov in posamezne delavnice izvedene do sedaj so nam vodilo, da se na poti druženja ne ustavimo. Kot organizatorja in povezovalca dela skupine mi predstavlja odgovornost in moralno obvezo, da za nadaljevanje nimam pomislekov. Veliko nam je še ostalo, da naredimo korak naprej pri našem enakopravnem vključevanju v vse plasti življenja. Ni pomembno le življenje v družinskem krogu temveč tudi širše v družbi kot celoti. Le tako nas lahko sprejemajo kot enakopravne člane družbe ne glede na drugačnost in posebne pogoje za življenje in naše delo.

 

Jesenice, 4.10.2019

Zapisal:
Ivo Železnikar

 ….........................................................................................................................................

 Vsaka pot ima svoj začetek. Čeprav si zastavimo cilj, ne vemo kako nas pot vodi mimo ovir in težav. Skupno iskanje pravih smeri nas dela močnejše in bolj samozavestne za lažje premagovanje vsega, kar nas na poti življenja doleti. Pri izbiri  pravih poti smo si v oporo drug drugemu ne glede na našo različnost.

Moje dvajsetletno sodelovanje v Skupini za samopomoč pri MZSS Kranj od 1999-2019, Cesta Staneta Žagarja 27, Kranj

Štefanija Stanič
Sem Štefanija Stanič. Rojena 18.12.1946, stanujem v Škofji Loki in sem mama Žebre Boštjana, ki je slep. Oslepel je kasneje, pri dvajsetih letih, zato se je tudi vključil v Projekt za pomoč kasneje oslepelim. To poučevanje se je pričelo novembra 1998 in se je zaključilo v maju 1999. V Projekt sem se takoj vključila, saj sem potrebovala pomoč in nasvete tudi jaz. Skupaj z Boštjanom sva bila na novi učni poti za življenje. Prav tako pa sem sodelovala kot spremljevalka s prevozi, saj sama nimam težav z vidom.

Dvajset let je dolga doba, a danes se mi zdi , da je hitro minilo. Ko smo začeli z druženjem nas je bilo veliko več. Eni so odšli v večnost, drugi so se poslovili drugače, morda so pričakovali več in jim Skupina tega ni mogla dati. Vmes so se nam pridružili novi in mi, ki smo v Skupini od začetka, smo jih bili veseli. Ivan, Erika, Nail, Boštjan in jaz smo »staroselci« in še vedno vztrajamo. Zaradi bolezni sem vmes manjkala, a zdaj je spet vse po starem. Veselim se vsakega tretjega četrtka, ne glede na vsebino srečanja.
V Skupini smo pridobili vsi, vsaj tako mislim jaz. Naučila sem se poslušati druge, sprejemati njihova mnenja in nasvete, kako živeti v svetu, ki je bolj temen kot svetel. Nov način življenja in mišljenja je postal domač in reči moram, da sva ga oba z Boštjanom sprejela in živiva složno in si pomagava.
Druženje Skupini mi veliko pomeni in hvaležna sem Ivanu Železnikarju, da mu uspeva že 20 let voditi Skupino. Ivan hvala Ti.

Junij 2019, Škofja Loka, Štefka Stanič

 …...................................................................................................................................

Učiti druge z lastnim vzgledom ni najbolj enostavno, je pa življenjsko vodilo, ki je del procesa osebnostne rasti posameznika.

Boštjan Žebre
Moje dvajsetletno sodelovanje v Skupini za samopomoč od leta 1999 do 2019, pri MDSS Kranj, cesta Staneta Žagarja 27 Kranj

Sem Boštjan Žebre, eden izmed članov skupine prav od ustanovitve dalje. Včasih sem bil tih, mrk in sem se skrival v kotu, ter razmišljal o svojih težavah. Nekega dne pa sem se odločil, da moram slabe navade spremeniti v dobra dejanja.
V skupino sem prišel zaradi tega, ker sem bil mlad in željan znanja. Skupina mi je dala spodbude in pogum, da sem začel razvijati svoje znanje in razum. Govoriti sem začel o ljudeh, stvareh in dogodkih, katerih sem se udeležil in jih srečeval na svojih poteh. Vsako leto sem se dvakrat udeležil Tabora slepih v različnih krajih in sem ta doživljanja tudi opisal v glasilu: »So dnevi, so leta in so pomladi«, ki smo ga kot Skupina izdali v maju 2015.
Že 28 let sem v službi v Centru slepih in starejših Škofja Loka v invalidskem podjetju. Pred desetimi leti se je končalo moje delo telefonista, zdaj opravljam druga manj zahtevna dela. Popoldne sem se udeleževal Skupine vsake tri tedne, sicer pa so se popoldnevi zavrteli v športno in kulturno smer. Pri športu sem se veliko ukvarjal s tekom in hojo, kasneje pa tudi z namiznim tenisom za slepe in vrtnim kegljanjem. S prijateljem Primožem sva v desetletnem obdobju veliko pretekla in prehodila, pri teku kar nekaj malih maratonov.
Za kulturno izobraževanje preberem kakšno knjigo v brajevi pisavi ali obiščem kakšno dobro predstavo v gledališču, spremlja me mama.
V tem obdobju sem postal bolj moder in skrben z denarjem tako, da se si lahko kupil svoje enosobno stanovanje.
S tem sem začel razvijati svojo samostojnost. Naučil sem se pospravljati stanovanje, urejati sebe in se vključevati v okolje slepih in videčih. Pri učenju mi je bila v veliko pomoč Skupina, saj smo se tam družili, tarnali, smejali in duhovno rasli.
Hvaležen sem mami za spremljanje v skupino.
Hvaležen sem Ivanu Železnikarju, ki je naš vodja ves čas in upam, da nas bo še naprej poslušal in bodril.
Junij 2019, Škofja Loka, Boštjan Žebre


MDSS Kranj - Skupina za samopomoč in pomoč

Anica Grebenc
Ko mi je oftalmologinja pred dvaindvajsetimi leti povedala prognozo mojih oči, se mi je svet malone sesul. Svetovala mi je, naj se čim preje včlanim v društvo slepih in slabovidnih. Nobene takšne potrebe nisem čutila, še manj koristi. Tudi v društvo gluhih in naglušnih nisem bila vključena, čeprav sem že od malih nog naglušna. Brez strokovne in podporne pomoči sem doslej preživela, čeprav velikokrat ni bilo lahko.

Ob podpori kolektiva sem nadaljevala z delom še štiri leta s polovičnim delovnim časom. Sprijaznila sem se, da ne vozim avta, ne gledam filmov, ne hodim sama po manj znanih poteh…. Vseeno me je invalidska upokojitev zelo prizadela. Ob vsakem obisku očesne ambulante me je okulistka spomnila, naj se vendarle včlanim v društvo slepih in slabovidnih. Dobili boste koristne nasvete in pomoč, je rekla.
Ob upokojitvi sem imela le še 3% vida. Prej ko slej bo prišel dan, ko niti ostanka vida ne bo več. Priznala sem si, da o življenju slepih ne vem ničesar. To me je spodbudilo  se oglasila na MDSS Kranj. Prvo srečanje s slepimi in slabovidnimi sem doživela na izobraževalnem seminarju v Izoli. Veliko zanimivih in uporabnih tem se je zvrstilo. Predvsem pa me je presenetilo, da so slepi in slabovidni sproščeni, prav nič zagrenjeni ljudje. In čutila sem se sprejeto. Z veseljem sem sprejela vabilo, da se pridružim skupini za pomoč in samopomoč kasneje oslepelih.
Samopomoč je poizkus človeka, da se sam reši iz stiske v kateri se je znašel. Skupina za samopomoč je majhna skupina ljudi, ki si delijo isto izkušnjo in imajo skupen namen rešiti problem, stisko. Pri tem ni pomembno, kdo in kaj si. Člani skupine so med seboj enakovredni, njihova vloga temelji na poslušanju in podpori. Skupina za samopomoč ima koordinatorja pogovora, rešitev za problem pa lahko najde vsak član sam pri sebi s pomočjo izkušnje drugih in pogovora.
Zakaj sem vključena v  skupino za samopomoč? Dobila sem spoznanje, da nisem sama. Porodi se ideja rešitve. Podpora in tolažba. Dobim drugačen zorni kot na moj problem. Zgodbe ljudi, ki so se iz stiske že rešili mi vliva upanje. Vsak človek se kdaj znajde v stiski in pogosto ga spremljajo občutki, da se kaj takega dogaja samo njemu in je povsem sam na svetu. Skupina pa nam daje občutek, da nismo sami in se tudi drugi srečujejo s podobnimi problemi. Člani skupine so tako vir tolažbe in podpore tistemu, ki je v stiski in to ima ogromen pomen. Skozi skupino spoznavam, da nisem sama, da obstajajo tudi drugačni zorni koti na moj problem. Morda problem sploh ni tako nerešljiv, kot se zdi na prvi pogled. Skozi pripovedovanja izkušenj se mi lahko utrne rešitev. Zgodbe članov, ki so problem pri sebi že rešili, pa mi daje upanje, da se za vsak problem najde rešitev.
Zdaj sem že skoraj sedemnajst let del te skupine. Srečujemo se vsake tri tedne in včasih se nam pridruži kakšen strokovnjak izbrane tematike. Še posebej prva leta so bila zame ta srečanja resnična rehabilitacija. Med člani skupine se končno počutim to kar sem, brez občutka manjvrednosti zaradi invalidnosti. Povrnila sem si samozavest, samopodobo in pogum za premagovanje izzivov v vsakdanjem življenju.
Ob prvem srečanju s skupino me je še posebej nagovorila zapisana misel na plakatu v društveni sejni sobi: »Edina tema je neznanje«. Programi MDSS Kranj so usmerjeni k potrebam članov, da bi kljub invalidnosti živeli kvalitetno življenje. Zelo hvaležna sem za programe, ki so mi v pomoč pri osebnostni rasti. Veliko novega sem zvedela na številnih delavnicah, seminarjih in krožkih. Vsebine teh programov so raznolike. S tem si širim svoja obzorja, predvsem pa so mi v pomoč v vsakdanu. Veliko članov se ukvarja s športi, primernih za slepe in slabovidne, organizirani so planinski pohodi... Pravzaprav si  društvo prizadeva, v okviru možnosti, realizirati vse pobude članov, ki si želijo novih znanj, veščin in sprostitve.
Člani društva so raztreseni po vsej Gorenjski. Mnogi se ne bi vključili v društvene programe, ker nimajo možnost prevoza. Zato so organizirani prevozi z društvenim kombijem neprecenljiva  pomoč.
Ne vem, kakšno bi bilo danes moje življenje, če se ne bi včlanila v društvo in se vključila v programe. Tu sem po izgubi vida našla sebe in prave prijatelje. Iskreno sem hvaležna vsem članom, ki pripravljajo vsebine programov in  organizirajo izvedbo. Društvo slepih in slabovidnih je moja druga družina. 

 …....................................................................................................................................

 Notranji glas posameznika nam pogosto pove več kot zunanja slika. Opozori nas na nevarnost in dobre stvari. Sporoča nam komu in kdaj zaupati. Opominja nas na iskrenost besed in odnosov. Lahko nam prepreči sprejemanje slabih odločitev. Le prisluhniti se mu moramo naučiti in upoštevati znake, ki nas opozarjajo znotraj nas samih na okolico in posameznike.

 …....................................................................................................................................


Jože Zupančič

Moje dvajsetletno sodelovanje v Skupini za samopomoč pri MZSS Kranj od 1999-2019, Cesta Staneta Žagarja 27, Kranj

Sem Jože Zupančič, zaposlen v Centru slepih in starejših, invalidsko podjetje Škofja Loka.
Član Skupine sem od leta 2010, Skupina pa je bila ustanovljena v juniju 1999. V Skupini sem bil zelo vesel predavanj, oziroma delavnic profesorice slavistike Mirjane Debelak, saj me kulturna dogajanja zelo zanimajo. Redno hodim v gledališče in se bogatim ob različnih predstavah. Na Skupini so mi bile všeč delavnice in jih bom opisal.
Gospa Mirjana Debelak je vodila tri delavnice: Retorika, Umetnostna zgodovina z besedo in dotikom in Moč pisane besede. Te tri delavnice so bile na našem društvu, delavnica javnega nastopanja pa je potekala v Škofji Loki.
Gospa Mirjana je dobro predavala in imela odličen pristop. Vsakemu je prisluhnila in dala dober nasvet. V delavnici Moč pisane besede smo izdali brošuro – glasilo z naslovom:
»So dnevi, so leta , so pomladi« v maju 2015.
To je bil prvenec naše Skupine, tako jaz osebno menim. Delavnice so bile odlične in prof. Mirjani čestitam za priznanje, ki ji ga je za leto 2018 podelilo Andragoško društvo Slovenije, kot prizadevni učiteljici ranljivih skupin. Učila je v VDC-jih, spodbujala kmečke žene, da so izdala glasila. Čestitam gospe Mirjani in še kdaj na svidenje pri nas.
Junij 2019, Škofja Loka, Jože Zupančič

…...................................................................................................................................

Odrekanje uveljavljanja samo svoje volje in sprejemanje ponujene pomoči je korak naprej in zavedanje, da razumem svojo situacijo in za svoje odločitve sprejemam tudi odgovornost,

 

Edi Potisk

Sodelujem v skupini za samopomoč
K skupini sem se pridružil sprva zgolj iz radovednosti. Predvsem me je zanimalo kaj neki počnejo. Že po nekaj srečanjih je postalo zelo zanimivo. Spoznal sem nekatere člane društva ki jih prej še nisem. Predvsem mi je bilo všeč, da je plan skupine narejen  že toliko prej, da se res lahko na vsako srečanje vnaprej pripraviš. So pa srečanja zelo sproščena tako da včasih tudi malce zaidemo iz dogovorjene teme a je vse prej kot moteče. Pogovori so sproščeni vsak lahko sodeluje po svoji volji in razpoloženju. Imeli smo nekaj zelo koristnih delavnic na katerih se je dalo kaj zelo koristnega naučiti in tudi marsikaj spoznati. Še najbolj pa so sproščujoči ogledi kakšnih krajev kateri so organizirani v poletnih mesecih. Tudi tukaj smo marsikaj koristnega izvedeli in videli. Res da sem vmes za nekaj časa sodelovanje v tej skupini prekinil a sem vse skupaj kmalu začel pogrešati. Brez težav sem se ponovno priključil in mi seveda še zdaleč ni bilo žal. Mislim, da bi to skupino in ta srečanja kar pogrešal v upanju. da se bomo še dolgo srečevali. Seveda pa smo lahko  za vse skupaj hvaležni vodji bolje rečeno mentorju Ivu, ki vse skupaj odlično vodi.

….............................................................................................................................

Videti tisto, kar ne vidim, ni čarovnija ampak notranji občutek.
Videti manj kot nič je umetnost posameznika pri prepoznavi okolice in oseb ob sebi, kjer vlada zaupanje in razumevanje.
Prositi za pomoč ne sme biti dejanje nemoči temveč realna vsakdanja potreba, ki je korak v smer procesa življenja z okvaro vida.

 


Štirje člani skupine za samopomoč. Glasilu je dala naslov 'Pavčkova pesem'.


Dvajset let!

Težko je opisati to obdobje v nekaj besedah, saj ima vsak svojo zgodbo. Pa naj vseeno povem od začetka svojo.
V petinštiridesetem letu sem doživela življenjski šok. Moj mož Nail, se je ponesrečil. Izgubil je vid, sluh in doživel zastrupitev možganov. Skratka šok....
Kako naprej? Terapije in zdravljenje so zamenjali tok vsakdana. Tako so minevali dnevi, meseci in leta. Vpiše se v Društvo slepih in slabovidnih Kranj. Tam se skupaj udeleživa delavnic in različnih predavanj. Leta 1999 se osnuje skupina za samopomoč, katero prevzame Ivo Železnikar. Tukaj se začenja najboljša terapija za mojega  Naila. Redna srečanja vsake tri tedne.
Komunikacije, srečanja z mnogimi predavatelji različnih področij, izleti in še marsikaj. To se ne da opisati, to je potrebno doživeti. Minilo je dvajset let od našega prvega srečanja. Ja, čas beži in člani smo ostali zvesti skupini. Veliko jih je prenehalo prihajati, mi ki smo ostali pa smo veseli, da smo vzdržali. Nas nekaj veže skupaj, to pa je odkritost in prijateljstvo.
Vsako srečanje prinaša nekaj novega za pogovor in razmislek...
Za vsako srečanje nam Ivo pripravi določeno temo za pogovor in potem  minejo ure srečanja hitro, da se niti dobro ne zavedamo. Kar prehitro minejo srečanja.
Dobra volja je pri nas prisotna. Enostavno vsako temo pripeljemo do optimizma. Midva odhajava s srečanja nasmejana in zadovoljna.
Nail je bil pesnik, vendar sedaj žal ne more več zaradi bolezni.

  ODA

Mladost si naša in naša radost
Kranj mesto, ki si mi v ponos.

Zaspano ležiš ob Kokri in Savi,
vse je kot nekoč in davi.

V tebi je Prešeren, sin domovine,
pustil svoje pesmi in spomine.

Tudi Sava nikoli ni spala,
te pesmi je drugim pošiljala. 

Isto sonce je tudi nas budilo,
pesem radosti v mladost vrnilo.


Nail Komić
PREBUJANJE

Vidim temo.
Ali jo vidim?
Ali je v snu?

Sonce mi prebuja dušo
in me boža,
ko se zbudim spet
vidim temo.

Le zvezde ne vidim,
saj so skrile se za
Temo mojih misli!


Nail Komić

     
  To je najina zgodba. Nail in Nada.  
     
  Hvala ti Ivo!  

 

Erika Mulej

20 let srečanj skupine za samopomoč MDSS Kranj

Srečanj se udeležujem že od samega začetka, sprva ker sem potrebovala pogled na življenje ostalih oseb, ki so vid izgubile v odrasli dobi. Kmalu so srečanja prerastla v druženje in iskreno prijateljstvo. Vem, da v skupini lahko povem stvari, ki so se mi zgodile tekom tritedenskega obdobja. Da ne bom deležna obsojanj in da imamo izpostavljen krog zaupnosti. Poleti imamo namesto srečanj na društvu, organizirane izlete po Sloveniji. Tako ni nikoli monotono in se nam veliko dogaja. Ob koncu leta imamo novoletno večerjo, kjer si izmenjamo simbolična darilca.
Če se ozrem nazaj na teh dvajset let, se spomnim kako smo skupaj reševali težave, si bili v oporo, se skupaj veselili in vstopali v novo leto. Danes si sploh ne predstavljam leta, brez teh srečanj. Če kakšno srečanje izpustim zaradi bolezni mi kar nekaj manjka in komaj čakam naslednje srečanje.
Ivo, ti si vodja naše skupine, prav tako že od samega začetka. Spretno krmariš med našimi različnimi mnenji, ko sestavljaš program za celo leto. Tebi in vsem nam želim veliko zdravja, da se bomo lahko še naprej udeleževali teh srečanj in da jih boš ti še naprej tako dobro načrtoval.

…............................................................................................................................................

Priznati, da ne zmorem več sam obvladovati posameznih vsakodnevnih situacij zaradi okvare vida, ni slabost, temveč pogumen korak naprej k iskanju skupnih rešitev za premagovanje posameznih ovir. Proces prilagajanja je dolgotrajen vendar se skupni napori izkažejo za koristne.

 

PRIJATELJ

RAD BI TI PODARIL SONCE, PA NE MOREM
SAJ NI SAMO MOJE

RAD BI TI PODARIL MORJE, PA NE MOREM
SAJ JE TUDI TO NAŠE

RAD BI TI PODARIL  VETER, PA NE MOREM
SAJ JE SKUPNI

LAHKO TI PODARIM NASMEH,
STIK ROKE IN BESEDO.

PROSIL BI TE SPREJMI STIK MOJE ROKE,
KER JE RADOST ŽIVLJENJA,
KI TI POVE VSE

 RAD POSLUŠAM TVOJO BESEDO,
 SAJ VEM DA JE ISKRENA, VESELA

 HVALA TI KO REČEŠ BESEDE »POZDRAVLJEN PRIJATELJ«

 
Opomba:
Pesem je napisana decembra 2008 za Iva Železnikarja. Avtor je Nail Komić, član skupine za samopomoč.


Ivo Železnikar

Učil sem se, učim se in....

Pred dvajsetimi leti sem z veliko negotovosti in pomanjkanjem znanja prevzel odgovornost za vodenje skupine za samopomoč, ki smo jo ustanovili junija 1999. takrat sem se spraševal, kako povezati vse udeležence in jih motivirati za daljše obdobje sodelovanja. Moja ideja je bila, da bo skupina aktivna vsaj tri do štiri leta in ne bo le muha enodnevnica.

Nasvete za vodenje sem iskal pri ljudeh, ki so vodili skupine starejših in nabiral potrebne izkušnje. Prvo leto je bilo kar stresno že zaradi načina povezovanja različnih karakterje in različnih potreb posameznikov. Teme, o katerih smo spregovorili so bile dovolj splošne, da je lahko vsak posameznik našel nekaj zase. Na vprašanja, ki so se pojavljala smo skupno iskali odgovore. Usmerjal sem pogovore na čim bolj splošne zadeve in ne samo na težave, ki se pojavljajo ob življenju z hujšo okvaro vida ali slepoti. Koliko sem bil pri tem uspešen lahko presodi vsak posameznik, ki je v skupini v teh letih sodeloval nekaj mesecev, več let ali celo od samega začetka.

Vsak sodelujoči je vnesel svoj prispevek v delo skupine. Iskanje lastnih poti za reševanje posameznih težav pa je bilo osnovno vodilo. V posameznih diskusijah sem vedno znova našel motivacijo za nadaljevanje, saj sem se zavedal, da proces prilagajanja ni nikoli končan. Dogajale so se spremembe zaradi staranja, spremembe zdravstvenega stanja in družinskega statusa. Veliko truda sem vlagal v poskuse, da je vsak udeleženec dobil svoje mesto v skupini in ne bi bil nihče z občutkom zapostavljenosti. Verjetno mi to vedno ni uspevalo, kar se je izkazalo tudi s prenehanjem sodelovanja predvsem posameznic. Največ znanja so mi prinesli prav člani skupine ob lastnem razmišljanju na posamezna vprašanja in iskanju možnih rešitev. Naučil sem se, da pravilno poslušam še tako skromno ali pikro pripombo, ki lahko nakaže na trenutno počutje ali mnenje posameznika.

Vedno znova sem bil zadovoljen, da so se znotraj skupine krepili dobri odnosi, da se je ustvarjalo medsebojno zaupanje in prijateljske vezi. Različnost nas je povezovala skozi vsa leta sodelovanja in druženja. Različna mnenja so bila nadgradnja lahko za vsakega posameznika, ko smo prisluhnili drug drugemu.

Člani skupine od vsega začetka in ne glede na to, kako dolgo so sodelovali in kakšen je bil njihov prispevek pri delovanju so mi dali v tem obdobju zelo veliko. Pri iskanju lastnih poti za reševanje posameznih situacij sem lahko črpal znanje in izrečene besede ter dejanja posameznikov. Učil sem se iz srečanja v srečanje brez velikih pričakovanj pa vendar s posluhom do drugega in spoštovanjem do vsakega posameznika. Ob spominjanju naših začetkov pa do danes, lahko vsem sodelujočim mirno rečem le hvala za sodelovanje. Zahvala za zaupanje in ustvarjanje dobri odnosov znotraj skupine. Dejstvo, da nas življenje samo največ nauči smo uspeli prenesti v skupino in črpati dobre izkušnje drug od drugega.

V kolikor bomo še sodelovali, v kar pa ne dvomim, bom še naprej črpal znanje iz mnenj vseh udeležencev, ga prenašal v moje življenje in ohranjal prijateljske vezi.

 

Gradivo pripravil: Ivo Železnikar
Za interno uporabo
Za tisk pripravil: Marko Jeretina

 

  LOKACIJA                E-MAIL                ZAHTEVAJTE VEČ INFORMACIJ                DOMOV